Ste se kdaj, ko pogledate svoje kolo, vprašali, kaj se skriva pod barvo? Nekoč je preprosta nalepka na cevi potrjevala poreklo jeklenih cevi, ki jih je uporabil izdelovalec – morda Reynolds ali Columbus –, medtem ko je barva skrivala ure in ure vloženega rokodelskega dela.Danes imajo kolesa znamke Trek iz ogljikovih vlaken enako skrito ročno delo kot njihovi jekleni predniki, čeprav tega na prvi pogled ne bi uganili. Kolesa so zasnovana na podlagi računalniško ustvarjenih načrtov, ocenjena z vidika fluidne dinamike in analizirana z metodo končnih elementov, njihove oblike pa so videti, kot da bi bile brezhibno strojno izdelane.Proces proizvodnje koles iz ogljikovih vlaken v sedežu podjetja Trek v Waterlooju se je skozi leta spremenil: od lepljenja vnaprej oblikovanih cevi iz ogljikovih vlaken v aluminijaste spojke leta 1988 do postopka, zasnovanega od začetka, ki združuje več kalupov z različnimi materiali iz ogljikovih vlaken, da nastane mojstrsko zasnovan končni izdelek.Kljub uporabi letalske tehnologije so kolesa dejansko izdelana iz ravne tkanine iz ogljikovih vlaken, in sicer povsem ročno. V tem procesu niso vključeni nobeni zunanji proizvajalci cevi ali tulcev in, nekoliko paradoksalno, je to, kar zdaj nastaja pri Trek Bicycle, bolj ročno izdelano kolo kot kdajkoli prej.
Ne gre le za to, da bi oblike iz ogljikovih vlaken z epoksi smolo stiskali v kalup za žele, čeprav se postopek začne prav pri kalupih. Izdelavo kalupov po meri pri podjetju Trek izvaja ekipa inženirjev pod vodstvom Jaya Thraneja. Obrat za izdelavo kalupov deluje v prvotnem rdečem Trek skednju v Waterlooju, kjer sta Dick Burke in Bevil Hogg ustanovila podjetje in kjer so v 70. letih izdelali na tisoče jeklenih koles. V tem starem skednju zdaj izdelujejo kalupe, s pomočjo katerih nastanejo na tisoče okvirjev iz ogljikovih vlaken. Vsak od teh kalupov je izdelan iz enega samega masivnega kosa aluminija ali jekla, odvisno od namena uporabe, ter je na kraju samem CNC-obdelan, da ustreza želeni obliki sestavnega dela. Potem se začne najtežji del. Ker okvirji dobivajo vse bolj zahtevne oblike, postajajo tudi kalupi vedno bolj zapleteni. Na začetku je obrat za izdelavo kalupov izdelal pet kalupov na teden. Zdaj jim kljub večjemu številu strojev in 24-urnemu delovanju uspe izdelati le enega ali dva, tako zapletene so nove zasnove.Vsako površino kalupa, ki bo prišla v stik z ogljikovimi vlakni, je treba ročno obrusiti in spolirati do zrcalnega sijaja. Nato se kalupi prevlečejo (za daljšo življenjsko dobo) ter opremijo s tečaji, vzmetmi in pripadajočim okovjem. Izkušeni inženirji, kot je Bill Frix, prej varilec in operater za polaganje ogljikovih vlaken pri Trek, potrebujejo dobro polovico dneva, da pripravijo en kalup. Za izdelavo celotnega kompleta z okvirjem je za vsako velikost okvirja potrebnih do šest kalupov za posamezne komponente. Vsi deli teh zapletenih kalupov morajo biti med seboj popolnoma usklajeni, predoblikovani vložki (deli, ki zagotavljajo notranjo strukturo) pa se morajo lahko vstaviti tako, da ne ovirajo zapiranja, saj bo postopek oblikovanja razkril morebitne napake, kot poudarja Jay. Pod vplivom toplote in tlaka se delež epoksidne smole v ogljikovih vlaknih utekočini, zato bo že ob najmanjši razpoki vanjo prodrla smola. V bistvu se, ko zvišate temperaturo, smola spremeni v kavo. Zato morajo biti kalupi že od samega začetka brezhibni.
Ko se kalupi odpeljejo približno 1,6 km zahodno v laboratorij za ogljikova vlakna, je mogoče ta čarobni črni material razrezati in izbrati. Če pustimo inženirstvo ob strani, ima postopek polaganja slojev pri izdelavi okvirja iz ogljikovih vlaken veliko skupnega s krojenjem oblačil. Če pogledamo procese, je to verjetno bolj povezano z umetnostjo šivilje kot s tradicionalnim načinom izdelave jeklenega okvirja iz cevi in ušes.Jim Colegrove, inženir za proizvodnjo kompozitov, pojasnjuje: »Imamo nekaj zelo napredne programske opreme. Najprej uporabimo CAD in izdelamo 3D-obliko, ki predstavlja okvir. Ta del lahko razdelim na posamezne regije in jih nato razgrnem v mrežno obliko – popoln kroj, ki ga lahko nato vrnem v kalup, in vem, da se bo natančno prilegal obliki. Temu kroju pravimo ravna predforma, ki jo nato izrežemo na naši CNC-rezalni mizi.«Predoblikovani elementi so ključni za zagotavljanje trdnosti tam, kjer je potrebna, in za prihranek mase tam, kjer ni, saj inženirji za vsako obliko in uporabo izberejo pravo vrsto materiala. Strokovnjaki za ogljikova vlakna pri podjetju Hexcel izdelujejo ves Trekovo ogljikov material iz Waterlooja, in to že skoraj 25 let. Vsa ogljikova vlakna so izdelana v ZDA, v Salt Lake Cityju, Utah, ZDA, in so dobavljiva s standardnim, vmesnim, visokim ali izjemno visokim modulom elastičnosti. Lahko gre za tkanino ali enosmerna vlakna, odvisno od predvidene uporabe.Nekdanji letalski inženir Jim pojasnjuje njihove posamezne lastnosti.»Na določenih mestih, ki so izpostavljena velikim obremenitvam ali močnim udarcem, uporabljamo tkanino – tisto standardno ogljično tkanino v vzorcu šahovnice –, saj ima edinstveno lastnost.« Predstavljajte si jo nekako kot ripstop najlon: lahko je bolj odporna na poškodbe. Poleg tega se veliko bolje prilagaja zelo ozkim površinskim konturam. Enosmerni material je točno to, kar pove že samo ime – vlakna, ki potekajo v eni smeri. Prav tako je prožen v ravnini vlaken, vendar zaradi tega izdelava bolj zapletenih oblik postane precej zahtevna. Vsak material ima svoje prednosti in slabosti, za optimalno zasnovo konstrukcij pa so potrebne izkušnje in inženirsko znanje.Hex-MC je na primer edinstven material iz krajših, nasekanih vlaken. Raztreseni so po listu v zelo naključnem vzorcu, ki posnema zlaganje plasti (lay-up). To lahko nato zelo učinkovito oblikujemo v resnično zapletene oblike, ker nimamo dolgih neprekinjenih vlaken. Vendar pa nima takšne trdnosti ali togosti kot enosmerni laminat ali tkanina. Za primerjavo si oglejte ohišje gonilnega ležaja. Zaradi obremenitev krmilne cevi in sile, ki jo vanj prenaša kolesar, je izpostavljeno velikim torzijskim in upogibnim obremenitvam, zato mora imeti tako visoko togost kot tudi visoko trdnost. »Zato na teh določenih mestih dodajamo majhne trakove materiala z visokim ali ultra visokim modulom, da nam to olajša delo.«
Ko pogledamo okvir iz ogljikovih vlaken, je zelo enostavno pomisliti, da je narejen kot plastični model letala, vendar gre za zapleten proces. Cestni okvir Madone ima približno 180 predoblik, oziroma posameznih kosov plošč iz ogljikovih vlaken, ki jih je mogoče nalagati v plasteh, da se po potrebi poveča trdnost. Kolo za spust Session bo imelo 238 predoblik, pri čemer bo vsaka sestavljena iz dveh do 12 plasti materiala iz ogljikovih vlaken (enosmernega, tkanega ali Hex-MC). To je zapleten seznam rezanja. Ogljikova vlakna so čudovit material, vendar je za pravilno izvedbo potrebno dobro inženirstvo. Brez ustreznega strokovnega znanja se na koncu znajdete s konstrukcijami, ki so bodisi težke bodisi konstrukcijsko nezanesljive.Poleg tega se predoblike običajno povečujejo, ko se povečuje velikost okvirja, in morda potrebujejo dodaten material, da prenesejo obremenitve, ki jih na kolesa prenašajo težji kolesarji. Toda tudi najbolj ojačani deli okvirja imajo debelino stene še vedno le okoli 1,5 mm.Pravi mojstri v Trekovem obratu za izdelavo prototipov iz ogljikovih vlaken sta Kelly Stone in Sue Moe, ki imata skupaj 50 let izkušenj z oblikovanjem ogljikovih vlaken. Material je precej podoben listu karamele, saj je na dotik lepljiv in upogljiv, ob segrevanju pa postane mehkejši.Kot pojasnjuje Kelly, ji zadostuje, da prime pole ogljikovih vlaken v svoje izkušene roke, da lahko oceni, ali so primerne za predvideni namen.»Zagotovo lahko opazite razliko med vrstami materiala in tem, kaj ni v redu, ter ali je smole dovolj ali je je preveč.« »Inženirji nam vedno povedo, katere plasti naj uporabimo, in kakšne so sestavine za vsak preizkus, vendar lahko po oceni izdelamo še nekaj dodatnih kosov tu in tam ter jih nato preizkusimo.«Kelly in Sue poznata ta postopek do potankosti: čase hlajenja, idealne temperature in kako daleč lahko potisneta material. V podjetju Trek so se že od nekdaj zavedali, da morajo tudi inženirji zavihati rokave. Ne glede na to, kaj pravi računalnik, je prava preizkušnja praktična ocena, Jim pa si z veseljem nadene rokavice in nam pokaže, kako se to dela. Morda je počasnejši od Kelly in Sue, a gospod Plaid, kot ga ljubeznivo kličejo, se zna lotiti skoraj česarkoli. Jimu in njegovim inženirjem lahko podajo izkušene povratne informacije o tem, kaj bo med polaganjem plasti delovalo in kaj ne. Veliko tega ni zgolj znanost – pri podjetju Trek je izkušnja tisto, kar šteje. Izdelali in preizkusili so že toliko okvirjev, da imajo pri razvoju okvirjev ogromno prednost – vsi ti podatki.
Gospod Plaid po kalupu razporedi ločilno sredstvo in v votlino vstavi predoblikovanec. Predstavi nam naslednje korake. Glede na obliko se dodajo mehurji, nato se celota zapre in postavi v stiskalnice. Te dobesedno stisnejo vlakna in oblikujejo material, hkrati pa odstranijo odvečno smolo.Novi dirkalni okvir za spustno gorsko kolo Session ima že samo v enem nihajnem členu 40 posameznih predoblikovancev. Tako kot krojač izkoristi poševni rez tkanine, da doseže ravno pravšnjo prileganost ali teksturo, se ogljikova vlakna polagajo v kalup, da se dosežejo najtrdnejši (in najlažji) rezultati. Že samo polaganje kalupa za en sam del, kot je nihajna roka, traja približno 10 minut, zato trditev, da so ogljikova vlakna, oblikovana v kalupu, hitrejša in lažja za izdelavo kot aluminijasti del, obdelan na CNC-stroju, niti približno ne drži. Ko so vsi deli očiščeni in odloženi, da se ohladijo, se lahko začne naslednja faza postopka.Pri modelu Madone je sestavljanje oblikovanih delov v cestni okvir presenetljivo hitro. Epoksi lepilo se uporablja za spajanje posameznih opor, ohišja gonilnega ležaja in delov sprednjega trikotnika z lastniško zasnovo Step Joint, ki ustvari spoje enake debeline kot neprekinjena cev, zato spoj ne povzroča dodatne mase niti razlike v kakovosti vožnje. Nato se vse skupaj naloži v vpenjalno pripravo, kjer se v peči utrdi. Ko je strjeno, se okvir lahko preveri glede poravnanosti (tracking) in pošlje v naslednjo fazo: dodajanje zaključne obdelave in barvanje – ter s tem zakrivanje vsega tega ročnega dela in tehnologije na trgu, ki zahteva več za manj, kot pojasnjuje Jim.»Pogosto me vprašajo: zakaj Trek še vedno izdeluje okvire tukaj, ko pa se je celotna industrija preselila v tujino, vključno – če sem iskren – z velikim deležem Trekovih okvirov?« Zakaj imamo še vedno to tovarno? In moj odgovor je vedno isti. Ne morete razvijati drugačnih, boljših izdelkov, če znanosti ne razumete v celoti. Edini način, da razumete, kako okvirji in konstrukcije iz ogljikovih vlaken dejansko delujejo, je, da jih izdelate sami. To, da naši inženirji izrezujejo kalupe, polagajo ogljikova vlakna in opazujejo, kako njihove konstrukcije oživijo, je ključno za nadaljnji razvoj zasnov. Proizvodnja v tej tovarni je res draga, a prav zaradi tega so izdelki boljši. Vsi naši izdelki so boljši, ker vemo, kako je treba stvari izdelati in kako jih je mogoče izdelati. In to zato, ker to naredimo sami. Ne moremo čakati, da bo nekdo drug premaknil meje in nam pokazal, kako se to stori. Prevzeli bomo vodstvo. »Takšen je način podjetja Trek že od takrat, ko sem tu začel delati leta 1990, in to je razlog, da prihajam v službo.«