Skip to content

V le enem desetletju je Trek doživel več sprememb materialov kot morda v katerem koli drugem obdobju pred tem ali po njem. Kar je bilo skoraj stoletje v glavnem nespremenjeno, se je nenadoma pospešilo. Jeklo je nadomestil aluminij. Aluminij je prepustil mesto ogljikovim vlaknom. Gradbene metode so bile ponovno preučene in prenovljene. Napredek v tem obdobju je bil dosežen z vrsto hitrih, premišljenih in medsebojno se dopolnjujočih korakov.

Trek je svojo pot začel leta 1976 z istimi osnovnimi tehnikami izdelave, ki so več kot 100 let zaznamovale proizvodnjo koles: jeklene cevi, povezane z jeklenimi ušesi, spajkane z izkušenim, starosvetnim občutkom za podrobnosti. Kolesarske blagovne znamke so se razlikovale po tem, koliko umetnosti in obrtniškega znanja so uspele iztisniti iz istih cevi in ušes, ki so jih uporabljali vsi drugi proizvajalci.

V podjetju Trek so globoko spoštovali obrt izdelave okvirjev. A podjetje je bilo tudi skupina umetnikov brez zgodovine, brez tradicije in brez pravil, ki bi preprečevala nove ideje. Ko so se novi materiali pojavili kot možnosti za izdelavo koles, je bil najpogostejši odziv preprost. »Zakaj pa ne?« Visoka raven usposobljenosti in malo pravil sta privedla do izjemnega desetletja bistvenih materialnih sprememb.


Kako je tehnologija okvirjev postopne korake spremenila v današnje okvirje iz ogljikovih vlaken

1976
Okvirji iz spajkanega jekla

Skoraj desetletje je podjetje Trek izdelovalo izključno jeklene komplete z okvirjem z mufami. Vse cevi so bile okrogle, modele pa so razlikovali konificiranje, metalurgija in geometrija. To je bilo obrtništvo starega sveta v podjetju novega sveta. Trek je leta 1976 začel s kovanimi mufami, leta 1982 pa je prešel na lite mufe – ta prehod je do leta 1984 utrl pot aluminijastim litim mufam.
1985
Prvi lepljeni aluminijasti okvir

Če je bilo mogoče uliti jeklene luge, zakaj ne tudi aluminijastih? In če je bilo mogoče uliti aluminijaste luge, ali bi jih bilo mogoče zlepiti z okroglimi aluminijastimi cevmi? To vprašanje je med letoma 1982 in 1984 postalo skunkworks projekt. Prekršil je dolgo uveljavljena pravila izdelave okvirjev. Brez trdega spajkanja, brez prirezovanja cevi pod kotom. Trek sicer ni bil prvi, ki je raziskoval lepljene aluminijaste konstrukcije, je pa bil med prvimi, ki so začeli proizvajati okvire, ki so po kakovosti vožnje dosegali raven tradicionalnih jeklenih koles, hkrati pa so bili lažji in so omogočali bolj nadzorovan proizvodni proces.
1987
Prvi lepljeni okvir iz ogljikovih vlaken

Če je mogoče ravne aluminijaste cevi prilepiti na ulite aluminijaste spoje, se je naravno porajalo naslednje vprašanje – zakaj ne bi treh aluminijastih cevi v glavnem okvirju nadomestili z ogljikovimi vlakni?

Cevi iz ogljikovih vlaken, izdelane po metodi z mandrelom, so izdelali tako, da so pole iz ogljikovih vlaken ovili okoli trdnega jedra, imenovanega mandrel, nato material utrdili in jedro odstranili. Rezultat je bila ravna, okrogla cev iz ogljikovih vlaken, ki jo je bilo mogoče – podobno kot kovinske cevi – odrezati na želeno dolžino in jo z uveljavljenimi proizvodnimi postopki prilepiti na spoje.

Tehnologija izdelave cevi iz ogljikovih vlaken na osnovi mandrela je omogočila proizvodnjo cevi, ki so bile lažje od aluminijastih in so zagotavljale bolj prizanesljivo vožnjo. Šlo je za preprosto spremembo z velikim učinkom, ki je še dodatno razkrila obetavnost konstrukcije iz ogljikovih vlaken.
1989
Prvi okvir, v celoti izdelan iz ogljikovih vlaken

Spodbujen z odlično kakovostjo vožnje okvirjev iz ogljikovih vlaken s tremi cevmi se je Trek usmeril v povsem nov način izdelave – ogljikova vlakna so polagali v kalupe, namesto da bi jih ovijali okoli mandrelov. V praksi je ta korak presegel meje takrat razpoložljive tehnologije. Zgodnji oblikovani okvirji so se močno razlikovali po konsistentnosti plastenja in masi. Enodelni (monokokni) kalupi so bili preveliki, da bi jih bilo mogoče natančno nadzorovati, zato so bili rezultati neenakomerni.

Kljub temu je bil ta trud pomemben. Pojasnilo je, kaj lahko postanejo ogljikova vlakna in kaj morajo še postati. Ta poskus je podjetje Trek spodbudil, da se nauči, kako to pravilno narediti.
1990
Sedemcevni iz ogljikovih vlaken

Ker je vseh sedem cevi (tri glavne okvirne cevi ter dve zgornji zadnji cevi in dve spodnji zadnji cevi) zdaj izdelanih iz okroglih cevi iz ogljikovih vlaken, se je inženirski poudarek še bolj izostril. Trek je dokazal, da so ogljikova vlakna odlična izbira za cevi in zadnje cevi. Zdaj se je pojavilo neizogibno vprašanje: zakaj ne bi tudi muf izdelali iz ogljikovih vlaken?
1992
Prvi okvir OCLV Carbon iz ogljikovih vlaken

Do konca desetletja je bil ta razvoj sistematičen in premišljen. Edini preostali deli glavnega okvirja, ki še niso bili izdelani iz ogljikovih vlaken, so bili sedežni spoj, krmilna cev in spoj gonilnega ležaja. Prelomnica je nastopila z možnostjo, da te posamezne dele ulijejo v kalup z uporabo pravih materialov, pravilno zasnovanih slojev in natančno nadzorovanega notranjega ter zunanjega tlaka – nato pa jih zlepijo z okroglimi cevmi in oporniki iz ogljikovih vlaken.

Ta pristop se je razvil v OCLV Carbon. In v tistem trenutku ogljikova vlakna niso bila več le še ena izbira med materiali. To je postal sistem, ki je določil, kako bo Trek izdeloval kolesa v naslednjih desetletjih.